KO SEM ZAČELA POSLUŠATI SVOJE TELO

Dolgo sem verjela, da svoje telo poznam. Navsezadnje živim v njem vse življenje. Pa ga nisem. Telo sem uporabljala. Usmerjala. Včasih silila. Od njega sem pričakovala, da bo sledilo mojim planom. Ko pa ni sodelovalo, sem ga poskušala popraviti – z disciplino, z nadzorom, z razlago.

Nisem razumela, da telo ni problem, ampak prostor. Prostor, ki v sebi nosi več, kot si upamo priznati. Prostor, ki nam ponuja možnost stika, ko smo pripravljeni prisluhniti.

Telo kot prostor jasnosti

Ko sem se poglobila vase, sem opazila nekaj nenavadnega. Ko sem telesu nehala ukazovati in ga začela spraševati, se je začelo odzivati. Ne z besedami, temveč z občutki. Z nežnimi premiki. Z notranjo jasnostjo, ki ni bila rezultat razmišljanja, temveč čutenja.

Ta jasnost ni bila bučna. Bila je tiha. Pa vendar močna. Telo je postalo prostor informacij. Ne nekaj, kar le nosim s seboj – ampak nekaj, kar sodeluje pri ustvarjanju mojega življenja.

Začela sem se spraševati:
Kaj vse moje telo ve, pa ga nikoli nisem vprašala?

Dotik, gibanje, prisotnost

Vsakič, ko sem svojemu telesu dovolila, da sodeluje, so se odprla nova vrata. Včasih z nežnim dotikom. Drugič skozi subtilno gibanje. Bolečina je postala glas, ne sovražnik. Utrujenost je bila klic po pavzi, ne napaka.

Majhne spremembe v odnosu do telesa so prinesle velike premike v počutju. Preprost dotik je lahko povrnil občutek varnosti. Preprosto gibanje je ustvarilo prostor za več diha. Več prisotnosti. Več življenja.

In takrat sem dojela nekaj pomembnega:
Telo ni ovira. Telo je portal.

Telo kot ključ, ne omejitev

Telo se nikoli ne preda. Do zadnjega diha išče ravnotežje, zdravje, prostor. Tudi ko mi obupamo nad njim, telo ne obupa nad nami.

Ko sem začela gledati na telo kot na zaveznika, sem ugotovila, da ne potrebujem več popravkov. Potrebujem več prisotnosti. Več nežnosti. Več poslušanja.

Vprašala sem se:
Ali svoje telo uporabljam kot orodje, ki mora delati?
Kot orožje proti sebi?
Ali kot prostor, kjer se lahko zgodijo premiki, stik, gibanje, jasnost?

Življenje brez telesa?

Kaj bi bilo življenje brez telesa? Brez dotika. Brez vonja. Brez občutka, da sem tukaj. Brez gibanja, ki me povezuje z zemljo in sabo. Brez prostora, kjer se lahko čutim.

Telo ni nekaj, kar moramo preseči, da bi bili bolj zavestni. Je most. Je vir. Je kompas.

In bolj kot poslušam svoje telo, manj se borim. Manj popravljam. In več živim.

Zaključek: vključiti telo

Morda cilj ni v tem, da telo spravimo v red. Morda je cilj, da ga končno vključimo. Da mu dovolimo gibanje, prostor, dotik, jasnost.

In s tem – tudi sebi.